Čas neizprosno briše sled spominov, naj si bodo ti lepi, žalostni ali pa tudi tragični. Le s tem, da jih zabeležimo jih rešimo pozabe. Tako sem razmišljal letos poleti, ko sem opazoval otroke, ki so se podili po domačem dvorišču in so se mi misli vračale v moja otroška leta. Med poletnimi počitnicami, ko je sonce močno pripekalo, sva z bratom večji del dneva preživela na dvorišču in se izmišljala vedno nove igre. Naš svet se je omejil na dvorišče naše domačije - pri Koferčevih, kot so ji pravili domačini. Ni bilo veliko igrač na razpolago in tudi televizije še nismo imeli, tako se je lahko naša fantazija prosto izražala na najrazličnejše načine. Prav je prišlo vsako orodje, bodisi kmečko ali kuhinjsko. Z nožem sva rezala orehovo lubje po dolgem in počez, da je bilo podobno zemljevidu. V poznejših letih, ko sem opazil kakšne brazgotine je imelo ubogo drevo, mi je bilo žal, a takrat se tega nisem zavedal. Kletna vrata, narejena iz debelih lesenih desk, so bila vsa prebodena od naših nožev, da je bilo strah. Oče je bil delavec, mati pa perica in tako nista imela veliko časa, da bi se lahko ubadala z nama in nama delila naukov. Zato je bila ta naloga dodeljena noni Vanci (Ivana Korošec), katero se spominjam kot skrbno in ljubeznjivo žensko, ki je imela kaj opraviti, da nas je brzdala, a njeno kričanje in tekanje za nami ni dosti zaleglo. Poznala sva njeno dobrohotnost in narejeno strogost in to tudi spretno izkoristila. Kar je bilo za nono najhujše je bila neka naša igra, ki sva jo z bratom imela še posebno rada: na dvorišču, kjer ni bilo škrl, sva izkopala luknje in kanalčke ter nato napeljala vodo. To pa je vsakokrat izredno razjezilo nonota in ko se je vrnil s polj je kričal nanjo kako to, da naju ne zna varovati in nam ukazati, da tega ne počneva več. In to se je ponavljalo vsako poletje, a z bratom sva doumela kako pomiriti nonota, ki je rohnel, in njegovo pozornost preusmeriti na kaj drugega, kar bi popolnoma zasenčilo naše grehe. In tako sva ga prebrisano začela spraševati o prvi svetovni vojni in predvsem o ruski fronti. »Nono, povejte, povejte, kako je bilo takrat ko ste bili ranjeni, takrat ko ste bili ujetnik...« Počasi se je umiril, si nalil v kleti kozarček in se potem usedel na klop pod košati oreh in nam, a tudi noni in seveda vsem ostalim, ki so bili risotni, vedno znova in znova začel pripovedovati na dolgo in široko vso svojo zgodbo avstroogrskega vojaka. Večkrat smo bili tudi naveličani poslušati zgodbe, ki smo jih slišali že neštetokrat, a tako smo uspeli v naši nameri, da smo ga pomirili. Že prej pa sva morala, seveda, luknje in kanalčke ali kaj drugega popraviti in pospraviti. Bil je nekoliko naglušen in mi vsi smo ga skušali uloviti, ko bi kakšen dogodek zamenjal, kaj pozabil ali kaj dodal. A ni nam uspelo! Niti enkrat ni kaj pozabil ali dodal, nikoli zamenjal dogodkov. Le ko smo bili prisotni mi otroci, se je omejil in ni opisoval najbolj okrutnih vojnih grozot. In teh je bilo nič koliko. Kdaj pa kdaj se je pripetilo, da ga je pripovedovanje tako prevzelo, da se je spozabil in opisal tudi tako srhljive dogodke, da o njih celo jaz še danes nerad govorim. Za nas otroke so bile te zgodbe, čeprav smo jih že večkrat slišali, vseeno zanimive in polne dogodivščin kot najbolj napet film, odrasli pa so mogoče mislili, da malo pretiruje ali si jih celo izmišljuje. Komaj mnogo let kasneje so razni dogodki pokazali, da je vse kar je nono govoril bilo resnično in da sploh ni pretiraval.