Ujetništvo se je zavleklo tja do 1921. leta. Seveda nam vseh podrobnosti ni povedal, tako ne vem kako se je pripravljal na beg, da bi se vrnil domov. Ponavadi se je omejil pri pripovedovanju le na najbolj važne dogodke in tiste, ki so ga najbolj prizadeli. Nekega jutra se je veleposestniku zlagal, da ga boli zob in ga prosil, naj ga pusti k zobozdravniku. Ta mu je dovolil in nono, ki je imel že pripravljen lesen kovček, se je namesto v ambulanto napotil nekam izven mesta. Na vlak namreč ni stopil na železniški postaji, ker se je bal, da bi ga spoznali in aretirali, temveč je skočil na zadnji vagon kar med vožnjo. Toda nekateri potniki, ki so to opazili, so mu skušali z brcami in pestmi preprečiti, da bi se povzpel na vagon. Najprej je porinil v vagon kovček, nato pa je iz žepa povlekel kos prašičje kože in jim jo pritisnil na obraz. V trenutku so se prestrašeno umaknili na svoje prostore. Ker so bili muslimani, jim je vera prepovedovala dotik z nečisto živaljo, kot je prašič; vse to je nono dobro veder in seveda pridno izkoristil sebi v prid. Imel je vedno pri sebi kos svinjine, da se je z njo lahko branil pred vsiljivimi muslimani. Približno dva meseca je potreboval, da je po raznih peripetijah končno prišel do Dunaja. Naključje je hotelo, da je v tem mestu izvedel iz nekega časopisa, ki ga je brala neka gospa, da so bile Mačkolje požgane od fašistov. Tako ga je poleg vseh drugih prizadela še ena skrb, saj ni vedel, ali bo sploh še videl svojo domačijo. Na Dunaju so mu oblasti brez večjih problemov omogočile hiter povratek
proti Trstu in proti rodnim Mačkoljam.
Domov je prišel ravno na dan vaškega zavetnika sv. Jerneja, to je 24. avgusta 1921. leta. Najprej je šel k svoji sestri in svaku, ki sta stanovala v zgornjem delu vasi. Ni takoj povedal kdo je. V sedmih letih ruskega ujetništva ni imel priložnosti govoriti slovensko, zato se je bal, da se ne bo znal dobro izraziti v materinem jeziku. Naučil pa se je zelo dobro ruščine. Hotel je videti, ali ga bosta prepoznala. Nista ga. Edinole pes, ki je bil s tujci zelo hud, ga je prepoznal in nanj ni lajal. Malo preden je šel ka vojakom ga je daroval sestri kot še malega kužo. Po tem prvem snidenju se je podal v doljni del vasi na svoj dom. Ko se je predstavil v hiši je bilo veselje sorodnikov nepopisno. Po dolgih sedmih letih se je iz Rusije vrnil sin, katerega so jokali kot mrtvega. Njegova mati je zanj že več časa plačevala maše zadušnice. Bil je v seznamu pogrešanih. Tiste dni so imeli pri hiši ob priliki vaškega opasila osmico. Oče jo je dal takoj zapreti in lahko si le predstavljamo, kaj vsega so si imeli povedati. Tako se je zaključilo gotovo najbolj tragično poglavje iz življenja mojega nonota. Preživel je prvo svetovno vojno, carsko diktaturo ter boljševiško revolucijo, na žalost pa padel v drugo diktaturo - fašistično. Toda ostal je vedno zaveden Slovenec in ni se vdal ne ustrahovanju, ne ponižanju. Prišla je nato še druga svetovna morija, v kateri mu je padel kot partizan niti 17-letni sin. šele po koncu druge svetovne vojne se mu je življenje nekoliko umirilo. Hčerki sta se poročili in si ustvarili svoji družini. Strahote, katerim je bil priča v svojem življenju, pa so ga zaznamovale za vedno. Imel sem vtis, da je bil do konca nekam potrt. V svojem življenju je videl več slabega kot dobrega, tako da tudi med spanjem ni imel miru. Sanjal je o Rusiji, o izgubljeni mladosti, trpljenju in ponižanju, o ljubljenem sinu, ki je padel za svobodo. S to smrtjo se ni mogel nikoli sprijazniti, ker je z njim izumrl tudi Koferčev rod.
