V ujetništvu
Večina jih je napisana v cirilici, nekaj pa jih je poslal tudi preko Rdečega križa, na njih je natisnjeno besedilo v ruščini, nemščini in francoščini. Ko so te dopisnice prišle na Dunaj so jih Avstrijci cenzurirali in nanje dali še en rdeč trikotni žig z oznako ZENSURIERT. V eni od le-teh je prosil starše, če mu lahko pošljejo kakšno krono in vem, da so mu denar res poslali, a v eni naslednjih dopisnic je sporočil, da ni nikoli nič prejel. Zadnja dopisnica nosi datum 9. april 1917. Vse imajo napisan naslov v slovenščini . Od takrat so starši in sorodniki izgubili za njim vsako sled. Rusi so vojne ujetnike zbirali na trgih po raznih mestih in jih postrojili v vrste glede na poklic, ki so ga opravljali v predvojnem času. Nato so razni obrtniki in trgovci črpali iz teh vrst poceni delovno silo za njihove potrebe. Najprej so pošli kovači, nato mizarji in tako naprej. Naš nono je samo gledal kako so se praznile vrste. On namreč ni imel, kot tudi veliko drugih, kakega posebnega poklica; bil je namreč kmet in kot takega ni nihče potreboval. Vse te kmete so si potem razdelili veleposestniki. To je močno spominjalo na trgovanje s sužnji. On je bil dodeljen nekemu veleposestniku in je odšel z njim na njegovo posestvo. Nono se nam ni nikoli potožil, da bi z njim slabo ravnali, če drugega ne, je imel vsaj hrano in obleko. Posestvo se je nahajalo na jugu države saj so pridelovali tudi bombaž. Zelo lepo nam je opisal samo rastlino in kako se bombaž prideluje in pobira. Nabiralci so ga spravljali v vreče, ki so jih imeli obešene čez ramo in so bile dolge tudi do sedem metrov ter so jih vlekli za sabo in polnili z bombaževimi kosmiči.Pripovedoval je, da je bil potreben cel dan, da si napolnil vrečo in vse skupaj je tehtalo komaj nekaj kilogramov. Očitno se je tistemu veleposestniku naš nono priljubil, saj ga je vedno jemal s seboj, ko je odšel na potovanja in trgoval po celi Srednji Aziji. Nekoč so prišli celo v Kitajsko, kjer so se ustavili le za nekaj ur. Na teh potovanjih je videl veliko krajev, spoznal mnogo narodov in ljudstev ter običajev. Ljudje so bili večinoma revni in preprosti ter so jedli z rokami, nono pa je hotel ohraniti svoje običaje tudi tako daleč od doma in si je zato iztesal leseno žlico, katero je redno uporabljal in jo prinesel tudi domov. Sedaj jo hranim jaz kot dragocen spomin nanj. Razlagal nam je, da so srednjeazijske dežele zelo revne in večinoma puščavske. Videl je kako so ljudje ulovili kačo, jo razrezali na koščke, nataknili na palico, spekli na ognju in pojedli. Večinoma so bila ta ljudstva muslimanske vere. Bili so tako vneti verniki, da med molitvijo jih ni moglo ničesar premotiti. Ko so prišli v kak večji kraj, ki je imel mošejo, so počakali, da je mujezin zapel na minaretu in so vsi moški šli molit, ter izkoristili to priložnost, da so pred mošejo zamenjali svoje porabljene čevlje z boljšimi. Med molitvijo si jim lahko celo pobral tobak iz žepov, ne da bi se zavedli. Bili so tako zatopljeni v svoje molitve, da niti tatu niso skušali uloviti. čeprav ga je mučilo hudo domotožje o kakem begu domov ni mogel niti sanjati. Razdalje so bile nepremostljive in je bil brez kakršnegakoli sredstva. Ni mu preostajalo drugega kot se udati v žalostno usodo in čakati na kako ugodno priložnost. Večina njegovih vrstnikov, tistih seveda, ki so preživeli vojno in niso bili v ujetništvu, med temi tudi nekaj mačkoljanskih fantov, se je ob koncu vojne že vrnila na svoje domove. Za našega nonota pa se neprilike še niso končale. Rusijo je zajel nov vihar, ki je pometel vse, kar je bilo carskega - začela se je boljševiška revolucija. Tudi o boljševikih je vedel marsikaj povedati iz prve roke. Vsega se ne spominjam, vem pa, da nam je pravil, da so tudi njemu kot vojnemu ujetniku dali rdečo zvezdo na kapo in da jih je ob neki priložnosti obiskal sam Lenin. Na žalost pa so jih tudi izkoriščali za razne umazane posle, kot so bili razni poboji revolucionarnih nasprotnikov, v večini primerov kulakov. Niso se mogli upreti tem ukazom, ker bi to gotovo plačali z življenjem.
