Eden od razlogov, ki me je spodbudil, da sem se lotil pisanja teh spominov je tudi dejstvo, da se pri nas v zadnjih časih precej piše in govori o prvi svetovni vojni, a vedno nanašajoč se na soško fronto, kjer je padlo mnogo slovenskih fantov. O tem, da je veliko slovenskih fantov umrlo tudi na ruski fronti pa se ve bolj malo. Ti so trpeli in umirali mogoče v še hujših okoliščinah in daleč od doma. Ne vem pravega razloga, zakaj je ta stran zgodovine bila zanemarjena. Avstro-Ogrska je namreč bìla hudo in krvavo vojno proti takratni carski Rusiji. Prav bi bilo, da se osvetlijo tudi ti dogodki, preden gredo v pozabo. A vrnimo se k našemu ubogemu vojaku Rudolfu. Potovanje z vlakom je trajalo več dni in končno so prišli na rusko fronto. Dodeljen je bil h konjenici, kajti v tistih časih so se bojevali tudi še s konji. Konjeniški polki so se spopadali drug proti drugemu, sledili so si napadi v katerih je bilo vedno dosti žrtev na obeh straneh. Poleg tega pa so konjenico še obstreljevali s topovi in s strojnicami. Nono je vedno z velikim zanosom in natančnostjo opisoval, kako so te bitke potekale. Ko je bila konjenica postrojena, so vojaki izvlekli sablje in jih dvignili visoko nad glavami, nato so se pognali v galopu v čelni spopad z rusko konjenico. Krvoprelitja je bilo toliko in mrtvih tudi, da se jih ni več štelo. Smrt je postala nekaj običajnega, z njo si bil stalno v dotiku. V eni od teh bitk je bil ranjen tudi nono Rudolf; krogla mu je prebila prsni koš. Kozaki so v tisti bitki popolnoma uničili nasprotnikovo konjenico, tako da ni preživel noben avstroogrski vojak. Le naš nono se je po srečnem naključju rešil; ranjen je ležal med kupom mrličev in hlinil, da je mrtev. Dobro je vedel, da kozaki po vsaki bitki hodijo med mrliči in vse ranjence na mestu pobijejo. Uspelo mu je, da jih je ugnal in mu niso sprožili krogle v glavo. Naslednji dan, ko so avstroogrski vojaki pobirali svoje mrliče, so ga našli še živega in odpeljali v zaledje v bolnišnico. To se je dogajalo nekje pri črnem morju. V bolnišnici so mu večkrat razkužili rano tako, da so na žico ovili gazo in z njo šli skozi prsni koš. Po približno dveh mesecih je nekako okreval in se moral vrniti na bojno polje, a že v eni naslednjih bitk je bil zajet in odpeljan v ujetništvo.